Občni zbor PD Šentjernej, 22. 02. 2014

Občni zbor se je odvijal po ustaljenem programu. Izvoljen je bil nov tajnik društva in sicer Aleš Kranjc. Z delom se je poprijel tudi blagajnik David Kralj. Namen je bilo predati tudi zahvalo za dosedanje delo dolgoletni tajnici Tatjani Mohorič in blagajniku Hanziju Mohoriču, ki sta vestno in požrtvovalno opravljala svoje delo preteklih 18 let. Zaradi njune odsotnosti je bilo priznanje in skromna pozornost predana na njunem domu. 
Predstavljene so bile dejavnosti društva v preteklem letu in planirani podvigi za tekoče leto 2014.
Prisotni so lahko na samem srečanju poravnali članarino. Dogovorjeno je bilo, da bo možno članarino za tekoče leto od sedaj naprej poravnati v uradnih urah pri čevljarju Alešu Kranjcu.

 V drugem delu je svoje potepanje po Himalaji predstavil Gregor Golja. Z izjemnimi slikami in opisi nam je približal svet okoli najvišjega vrha sveta in tudi ljudi, ki tam živijo.

Sledilo je prijetno druženje ob pogostitvi....

Turska gora čez Turski žleb, Brana (20.10., 21.10.2012)

Glede na to, da se prekrasni jesenski dnevi s kopnimi dvatisočaki počasi iztekajo smo se planinci PD Šentjernej odpravili na eno zadnjih letošnjih tur v visokogorje. Želja je bila nekaj atraktivnega z lepimi razgledi pa je padla odločitev, da jo v soboto popoldan mahnemo z avtom v Logarsko dolino od tam pa pot pod noge in na Okrešelj, kjer bi prenočili. Drugi dan pa vzpon na Tursko goro skozi Turski žleb in nadlajevanje poti skozi sod brez dna do Kotličev, ter pod Brano proti Kamniškemu sedlu in nato vračanje na Okrešelj in v dolino.
Tako smo se Nada, Alojz, Vinko in moja malenkost odpravili skupaj, za nami pa naj bi prišel še izkušeni Franc Šolar. Pot z avtom je minila brez pretresov in kmalu smo se znašli, še pred nočjo, pod Slapom Rinka. Malo smo" natankali"  naše rezervoarje s sendviči in pijač, oprtali nahrbtnike z ustrezno opremo in jo mahnili z naglavnimi lučkami poti Okrešlju. Vmes je že padel mrak, tako da smo slap Rinka bolj slišali kot videli. Pot do Okrešlja je minila hitro in v dobri uri smo že srkali čaj (no nekateri smo kar pivo) v jedilnici. Ker nas je čakal naporen naslednji dan, smo se kmalu opravili pod rjuhe na skupna ležišča seveda! Koča je bila skoraj prazna, saj je je bilo poleg nas samo še par gostov iz Hrvaške in pa prijazni oskrbnik. No seveda se je, tik preden smo utonili v globok spanec, prikazal še zadnji član ekipe Francl.
Zjutraj smo vstali že ob šesti, se hitro pripravili in dobre volje vzeli pot pod noge. Pot proti Turskem žlebu se najprej vije po dolini med Rinkami in Mrzlo goro, nato pa zavije na prostrana melišča pod severno steno Turke gore, kjer se je leta 1997 med reševalno vajo ponesrečilo 5 reševalcev GRS. Pot po strmem melišču ni prezahtevna, zato smo polni energije hitro napredovali proti žlebu. Vmes smo se seveda tu in tam za trenutke ustavili in uživali v prekrasnih razgledih in panoramah v prebujajočem jutru. Kmalu smo dosegli začetek žleba, kjer se začne plezalni del poti. Kot vsi pravi planinci, smo tudi mi nadeli čelade na glavo in si opasali samovarovalne komplete. Nato pa smo lepo v gosjem redu zagrizli v steno. Pot je speljana izredno lepo po čvrsti skali ostenja Male Rinke nekaj metrov nad žlebom, tako da napredovanje ni pretežko, obenem pa nudi dovolj zadovoljstva in nekaj adrenalina tistim, ki se ne lotevajo ravno vsak teden zelo zahtevnih poti po gorah. Po izstopu iz plezalnega dela se pot nadaljuje ob robu melišča tik pod steno male Rinke proti vrhu žleba. Ta del je kondicijsko precej zahteven, saj melišče ne omogoča tako lahkega napredovanja kot utrjena pot. Z Lojzom  sva hotela odkriti novo smer in sva jo mahnila nekoliko bolj proti sredini melišča in kaj kmalu dobila odgovor zakaj celotna pot ni speljana kar po sredini žleba. Kljub vsemu sva se uspela "privleči" do vrha žleba, kjer je bil najtežji del poti že za nami. In tukaj se prava uživancija šele začne. Prekrasen jesenski dan je ob lahkotnem koraku po grebenu proti Turski gori omogočal poglede na vršace Kamniško Savinjskih Alp in na doline pod nami, z naravo vsej svoji jesenski lepoti. Do vrha Turske gore nismo srečali prav dosti planincev (mislim da samo dva), sta nam pa pot prekrižala dva prebivalca teh krajev...
Na vrhu smo na hitro popili vsak nekaj tekočine in jo po obveznem slikanju mahnili proti kotličem. Ta del poti je krušljiv zato je potrebna previdnost. Zanimivost poti je povečal prehod skozi "sod brez dna" ter srečanje treh kozorogov. Po kakšni uri smo se znašli v Kotličih, kjer smo kar na poti malo pomalicali in pozdravili kakšnega pol ducata mimoidočih planincev. Ker smo bili še dovolj sveži smo se odločili pot podaljšati še na Brano, ki smo jo osvojili v dobre pol urice. No po tem vzponu so noge že nekoliko čutile kilometre. Vseeno smo se mlao potrudili, izpustili postanek na Kamniškem sedlu ter jo popihali  proti dolini. Na Okrešlju smo si privoščili še zasluženo pivo in uživali ob pogledih na prehojeno pot. Pot do avtomobila je bila sicer odveč...vendar je Vinko našel bližnjico, lovsko pot, ki ni ravno obljudena, zanimivost terena in nepoznavanje poti je tako navidezno skrajšalo čas  hoje in še pred temo smo bili zopet pri avtomobilih. Ker smo precej hrane privlekli nazaj, je bilo seveda pred odhodom potrebno narediti še "likof". Tako smo pospravili nahrbtnike, napolnili želodce in si za nagrado privoščili obvezen deci domačega cvička (razen šoferja seveda!). Za nami je bil prekrasen izlet, gore pa seveda kličejo že po novem. Kmalu se spet vrnemo v ta konec!